V soboto, 11. 3. 2017, smo se ob enajsti uri zvečer usedli na avtobus in se odpeljali proti Saint-Jean de Maurienne, kjer so nas čakali francoski dijaki. Vožnja je trajala 9 ur, le redki od nas so uspeli zaspati, drugi pa smo samo čakali, da vožnja mine. Približno ob osmih zjutraj smo prispeli do cilja in tam so nas že čakali nekateri dijaki.
Prvi dan smo preživeli z družinami. Dijaku, pri katerem sem bil na izmenjavi, je bilo ime Benjamin in je bil eno leto starejši od mene, kar pomeni, da je bil že v zadnjem letniku gimnazije. Nihče v njegovi družini ni znal dobro angleško, tudi njemu je malo šepalo, vendar sva se zmenila prav vse, malo po francosko in malo po angleško.
Vsak dan smo se zbudili ob šestih. Drugi dan so mi povedali, da naj bi šli na piknik in na neko utrdbo, zato so mi spakirali malico. Presenetilo me je, da je vse, kar imajo za malico, zavito v male paketke. Pred šolo smo se srečali s slovenskimi sošolci, ki so kar vriskali od veselja, da so preživeli prvi dan. Usedli smo se na avtobus in se odpeljali do naše prve destinacije, samostana v pokrajini Haute-Maurienne.
Tretji dan smo odšli v Annecy, sicer brez francoskih dijakov. Bilo je čudovito, res osupljivo mesto. Sprehajali smo se po parku, namakali noge v jezeru, odkrivali zakotne ulice, pili neokusno francosko kavo, hranili race in še marsikaj. Annecy je bil čudovit. Zvečer so k naši družini na obisk prišli družinski prijatelji in prav za to priložnost smo jedli tipično francosko jed, fondue z vročim oljem, v katerem si cvrl koščke mesa. Nekam čudno so me gledali, ker solate nisem jedel z nožem. Bili pa so zelo prijazni, saj so znali angleško in smo se pogovarjali o Sloveniji, predvsem so se pritoževali, da morajo plačevati vinjeto, ko grejo na morje na Hrvaško.
Četrti dan smo imeli s francoskimi dijaki pouk. Vzdušje je bilo na splošno sproščeno, vadili so za test, ki so ga imeli v četrtek. Po pouku smo si ogledali Saint-Jean de Maurienne. Z avtom so nas zapeljali na znano razgledno točko, kjer smo videli skoraj do Modana (sosednje mesto). Po tem pa so se zapeljali visoko v gore, na smučišče, kjer je bil najlepši razgled, ki sem ga kadarkoli videl.
Peti dan smo igrali športne igre s Francozi, ki so bili presenetljivo zelo dobri. Videlo se je da se skoraj ukvarjajo s športom. Ta dan sem se začel zavedati, da imamo le še dan in pol v Franciji in sem hotel čas izkoristiti čim bolje. Pri Chaudetovih doma sem se začel počutiti kot doma. Dobil pa sem tudi novo »cimro«. Benov mlajši brat Enzo je dobil svojo izmenjavo, prijazno punco iz Nemčije, Seline. Enzu sem celo pomagal pri domači nalogi in učenju za angleščino. Zvečer pa sem se že navadil, da gremo ven z Benjaminovimi prijatelji, spoznal sem veliko novih in zanimivih ljudi.
Zadnji dan smo šli v Grenoble. Za začetek smo si na hitro ogledali mesto, nato pa smo odšli v muzej moderne umetnosti. Tam so nas ločili na angleški ogled in francoskega. Bilo je bolj zanimivo, kot sem pričakoval, všeč mi je bila zgradba in umetnine in sem z veseljem poslušal kustusinjo. Po ogledu galerije smo se odpravili na trdnjavo nad Grenoblom. Nanjo smo se povzpeli z gondolo. Nekaj časa je ostalo tudi za nakupovanje. Zvečer so se k družini prišli poslovit nekateri prijatelji od mojega gostitelja.
Izmenjava je bila kratka in sladka. Na zaćetku nismo vedeli, kaj lahko pričakujemo, vendar se je prelevilo v res lep teden v Franciji. Ugotovil sem, da Francozi sploh niso tako drugačni od nas (le da jedo sladkor na jogurtu in palačinke režejo z nožem). Ni mi žal, da sem se prijavil in komaj čakam, da pridejo k nam v Slovenijo.
C`était formidable!
Jakob Tomšič, 2. b
