17 dijakov 1. c, 2. c in 2. f, ki se učijo italijanščino, je v tednu od 5. 4. do 12. 4. 2014 gostilo 19 dijakov s Sicilije.
Tokratna izmenjava z dijaki s Sicilije je minila, kot bi mignil: tako je bilo vse intenzivno in prijetno, da bi si po enem tednu druženja želeli še nadaljevati. S svojimi pari smo se dodobra spoznali že v prvem tednu izmenjave na Siciliji konec februarja, zato smo sedaj le poglobili prijateljstva in poznanstva.
Prispeli so že v soboto dopoldan, zato sta bila dva dneva z družino in prijatelji preživeta zunaj šole zelo sproščujoča. V ponedeljek smo v šoli začeli s poukom športne vzgoje pod vodstvom prof. Jasne Gradišar, ki je pripravila zanimivo uro vadbe zumbe, medtem ko so se fantje navdušeno spoprijemali s fitnes napravami, nekateri pa so se občasno pridružili tudi dekletom. Italijanski dijaki so bili očarani nad možnostmi, ki jih imajo naši dijaki pri urah športne vzgoje, kar smo si tudi mislili, saj smo videli, kako skromne razmere za pouk športne vzgoje imajo v Italiji, pa ne le na Siciliji.
Po malici sta dijakinji 1. c in 2. c, Pia in Petra, predstavili nekatere značilnosti slovenskega jezika in italijanske dijake učili slovenščino. Pripravili sta delovni list z nekaterimi pogostimi izrazi, za katere sta menili, da so dovolj pomembni in koristni, da se jih lahko italijanski vrstniki naučijo v tem kratkem času. Izkazali sta se za dobri učiteljici, saj so Italijani navdušeno sodelovali in ponavljali za njima.
Naslednji dve uri so se vsi dijaki z izmenjave pridružili 1. c pri uri biologije, kjer so se pripravljali na pisno preverjanje znanja na temo (živalske) celice. Za učiteljici je bil to še poseben izziv: prof. Andrea Premik Banič, ki v 1. c poučuje biologijo, je s prof. Pio Lešnik Bučar, ki uči italijanščino, pripravila delovni list na temo (živalske) celice v italijanščini, po dva slovenska dijaka sta sedela s po enim italijanskim, pred seboj so imeli prenosni računalnik in delovni list, morali so slediti navodilom na delovnem listu, italijanski spletni strani in profesoric ter izvesti vaje na italijanskih spletnih straneh, pri čemer so jim pomagali italijanski dijaki, prav tako pa rešiti obsežen delovni list, kjer so bile vaje tako iz biologije kot iz italijanščine. Vsi dijaki so nas prijetno presenetili z delovno vnemo, saj je bilo za uspeh res potrebno dobro sodelovanje med trojico in ni se bilo vedno lahko sporazumeti. A dijaki so dokazali: kjer je volja, tam je pot – in našli so pot do cilja. Prve tri skupine so bile ‘sladko’ nagrajene.
Po kosilu smo se zopet zbrali in skupaj spoznavali Ljubljano, tako da so slovenski dijaki razlagali ob posameznih znamenitostih. Prelepo vreme je našo prestolnico pokazalo v krasni luči, skupaj z dobro voljo se je predviden čas za spoznavanje mesta raztegnil do utrujenosti.
Kot vsak večer, ki je bil in je sledil, so tudi ta večer vsi dijaki preživeli skupaj, saj je druženje, spoznavanje drug drugega eden prijetnejših delov izmenjave.
Torek je bil dan za spoznavanje kraškega sveta in slovenske obale. Prof. geografije in zgodovine Svit Šturm, ki je s prof. italijanščine pripravil delovni list, nas je vodil najprej v Rakov Škocjan, potem pa še v Škocjanske jame. Ob tem smo z italijanskim učiteljem italijanščine ugotavljali, da je verjetno Dante tudi hodil po teh krajih in da je morda v našem Krasu dobil navdih za Božansko komedijo. Videli smo, da jim urna hoja ni blizu, saj so si ogromno časa vzeli za fotografiranje in občudovanje narave, ki je pri njih zelo drugačna. Tudi Portorož in Piran sta bila več kot prikladna za druženje in prijeten zaključek dneva. Presenečeni so naši gostje spoznali, kako na majhnem delu dežele obstaja tolikšna naravna in kulturna raznolikost. In to prepričanje so utrdili še v naslednjem izletu na Gorenjsko.
Vmes pa je bil zelo šolski delovni dan: prve ure so naši dijaki predstavljali Slovenijo, večinoma s power pointi, fotografijami ali pa, kot Nikša iz 1. c, ki je kar pripravil pravcato učno uro iz slovenske zgodovine na način, da so si res lahko marsikaj zapomnili, pa še hitro je minilo, ker je dijak poskrbel za zabavne dodatke. Po malici so vsi dijaki v mešanih skupinicah po različnih temah primerjali značilnosti šole in šolstva v Sloveniji in Italiji in večina naših je odkrila, da so čisto zadovoljni, da so v slovenski šoli, kjer je pouk krajši in predvsem ni ob sobotah, kot je v večini italijanskih šol. Dan so zaključili v kemijskem laboratoriju, kjer so ob vodenju prof. Mojce Podlipnik, ki je pripravila tudi delovni list v italijanščini, in ob pomoči Mije Gruden izvedli kemijske poskuse, ki so bili italijanskim dijakom tako zelo všeč, da kar niso in niso hoteli odnehati, saj imajo v Italiji veliko manj možnosti praktičnega dela v laboratoriju kot pa pri nas, ker so naše šole bolje opremljene.
Četrtek je bil namenjen spoznavanju Gorenjske: od Radovljice, kjer so dijaki dopoldan okraševali lectova srca, ki so jih ponosno odnesli svojim dragim na Sicilijo, je na Voglu večina naših gostov prvič videla pravo visokogorsko smučišče. Čeprav je nekaj smučišč tudi na Siciliji, jih je le zelo malo, saj je že sneg tam prava redkost in marsikdo od naših gostov ga še ni videl, kaj šele doživel v takšni količini. Zato je bil to trenutek za veselje in prave snežne norčije. Dan se je zaključil na Bledu, ki se je znova izkazal za pravega očarljivca vseh tujih gostov.
Petek je bil namenjen temu, da so dijaki ves dan pripravljali predstavitev izmenjave za svoje starše, ki so prišli v šolo pozno popoldan in poskrbeli za sladke prigrizke. Posamezne skupine dijakov so skušale povzeti celotno izmenjavo, kaj so se naučili, kako so jo doživljali in pri tem nemalokrat nasmejali publiko, včasih pa, ob misli na slovo, priklicali solze v oči.
Vmes, med uro slovenščine in italijančine v 2. c, pa je italijanski gost, profesor italijanščine Vicenzo Piccione, predaval o Dantejevi Božanski komediji, podrobneje pa si je izbral XXVI spev, kjer sreča Odiseja, ki je po mnenju naših gostov ne le eden najpomembnejših, pač pa se tudi dotika teme, ki je za mlade še kako aktualna: potovanje in spoznavanje ne le drugega sveta in drugačnosti, pač pa tudi samega sebe. Odiseja Dante tudi zaradi tega postavi v Pekel, danes pa nasprotno spodbujamo željo po odkrivanju in znanju.
In prav v tem duhu je bila tudi naša izmenjava: spoznavali smo drugačno kulturo in jo tako dobro spoznali, da smo se vsi zelo zbližali in tako povezali, da se bomo zagotovo še srečali. Tudi izven šolskih okvirov bomo nadaljevali to raziskovanje.
Prav ta obljuba in zagotovilo po ponovnem srečanju sta omilila žalost ob zgodnjem sobotnem odhodu: dobili smo nove prijatelje, ki, čeprav daleč, so nam blizu.
Pia Lešnik Bučar
