Za nami je zelo uspešna mednarodna izmenjava s špansko šolo. Udeležilo se je je 21 dijakov z naše gimnazije in 19 španskih dijakov iz šole IES Alhakén II iz Córdobe.
Córdobo smo obiskali v tednu od 3. do 10. marca 2013. Navdušeni smo bili nad andaluzijsko pokrajino, ki je navdahnila tudi pesnika Garcío Lorco (Verde que te quiero verde) z nasadi oljk in belimi hišami. Córdobo si bomo zapomnili kot eno najlepših španskih mest s prijaznimi in odprtimi ljudmi. Pred šolo, ki smo jo obiskali, in po vsem mestu so nas spremljali pomarančevci. Prijetno se je bilo sprehajati po židovski četrti in nakupovati darila za sorodnike in prijatelje, pokukati v notranja dvorišča (patios), obiskati najožjo ulico, imenovano robček (pañuelo), ulice z belimi pročelji, polnimi rož, trg, ki ga Cervantes omenja v Don Kihotu (Plaza del potro), hišo, v kateri te med poletnimi meseci sprejme v Cervantesa preoblečen mladenič, ter prečkati reko Gvadalkivir po Rimskem mostu. Nepozabno doživetje je bil obisk mošeje, danes spremenjene v katoliško cerkev – simbol sobivanja različnih kultur v Córdobi.
Tipično andaluzijsko glasbo in ples (flamenko) smo doživeli kar v šoli, saj so nam zapeli, zaplesali in zaigrali na kitaro kar dijaki pod mentorstvom ene od učiteljic.
Videli in občutili smo, da v prijetno topli Andaluziji lahko tudi močno dežuje. In ne le v Córdobi, tudi v andaluzijski prestolnici Sevilji in Granadi. Tam smo doživeli Alhambro, eno izmed najlepših svetovnih znamenitosti, v dežju. Zaradi dežja smo nam odprli vrata v princeskin stolp s prekrasnim okrasjem in razgledom na vrtove. Nato smo se sprehodili po ulicah Granade do Lorcove hiše (Huerta de San Vicente). V tej poletni rezidenci družine velikega španskega pesnika so nastala pomembna dela.
Vsekakor pa je bilo za dijake najpomembneje, da so spoznali nove prijatelje in bili sprejeti kot novi člani njihovih družin.
Španski vrstniki so nam vrnili obisk v tednu od 31. marca do 7. aprila 2013. Naučili smo jih nekaj slovenskih besed, peti pesmico Mi se imamo radi, bili smo njihovi vodiči po Ljubljani, risali smo na panjske končnice, okrasili lectovo srce, primerjali življenje in delo Garcíe Lorce in Kosovela, ustvarjali pesmi in likovno snovali pod vtisom njunih pesmi.
Rekreirali smo se v adrenalinskem parku in Špance naučili plesati polko. Popeljali smo jih po Sloveniji: v Radovljico in na Bled; s svetilkami smo raziskovali kraško podzemlje med spečimi netopirji in se popeljali s čolnom po jezeru v Križni jami, na poti videli odtise medvedjih stopinj v snegu, opazovali špansko razigranost med zasneženimi gorami Karavank. Obiskali smo Kosovelovo domačijo, nato pa odšli na slovensko obalo. Po obisku Pirana in vožnji skozi Portorož so se slišali vzkliki, da se v Slovenijo prav gotovo vrnejo.
Najpomembnejše pri vsem pa je, da so se stkala nova trdna prijateljstva.
Urša Kastelic Vukadinovič
